Domov  |
|
Supervizija je način učenja iz lastne delovne prakse. Posamezniku nudi prostor, kjer se strokovni delavec sistematično osredotoča na svoje težave pri delu, na neizkoriščene in nepoznane lastne vire, na ustrezne in neustrezne načine obvladovanja delovnih obremenitev in na aktualna vprašanja iz prakse.
Današnji čas zahteva od človeka profesionalnost in učinkovitost. Organizacije, ki imajo neposreden stik z ljudmi, imajo pri tem zahtevnejšo nalogo, če želijo ohranjati kvaliteto svojega dela, raven komunikacije in strokovnost. Supervizija je učinkovit način strokovnega in osebnega izpopolnjevanja strokovnih delavcev v socialnem varstvu, šolstvu in vzgojno varstvenih organizacijah.
Pri predstavitvi skupinske supervizije ponavadi izhajamo iz naslednjih predpostavk, ki veljajo za supervizijo in bi lahko imele pozitivni transfer na udeležence - supervizante:
to je metoda, ki je namenjena strokovnjaku in mu je v neposredno pomoč, posredno lahko pozitivno vpliva tudi na njegovega uporabnika (učenca, soudeleženca v socialnem varstvu, pacienta..), saj zagotavlja kvalitetno delo strokovnemu delavcu;
spodbuja znanje o tem, kako ravnati v profesionalnem odnosu in pri spoznavanju samega sebe, kar je nujni sestavni del kvalitetnega strokovnega dela;
strokovnjaku predstavlja osebno oporo ali suport;
supervizija kot način učenja iz lastne delovne prakse ponuja prostor, kjer se lahko strokovni delavec sistematično osredotoča na svoje težave pri delu, na neizkoriščene in nepoznane lastne vire, na ustrezne in neustrezne načine obvladovanja delovnih obremenitev;
razlika med naravno podporno mrežo in supervizijo je v tem, da v naravni podporni mreži je težje uvideti “slepe pege”. Te se lahko pokažejo kot pasti in zanke, ki onemogočajo premik naprej, oz. prehod na drug nivo. Iz tega se razvijejo situacije, v katerih člani mreže npr. doživljajo nujo, da se poenotijo v razumevanju problema, ker v tem vidijo možnost podpore, dejansko pa jih preplavijo občutki nemoči, npr.:”saj to je grozno, kako lahko delaš s tem človekom?”, “To je nevzdržno in nemogoče!”, ali pa sogovorniku, ki išče pomoč, dajejo podporo v smislu VEČ ISTEGA.
Pri tovrstni superviziji sta supervizor in supervizant sama v komunikaciji. Kvaliteta dela je drugačna, predvsem intenzivnejša, saj je pri tem supervizant ves čas v komunikacijskem procesu s supervizorjem, ker tu ni drugih udeležencev.
Namen in cilj je enak kot pri skupinski superviziji, le pot je nekoliko drugačna. Zelo učinkovita je za začetnike, kateri so ravno vstopili v svoj prvi delovni odnos; za izrazite individualiste, ki težje sodelujejo pri skupinskemu delu; ter za posameznike, ki glede na naravo svojega dela ne želijo deliti svojih izkušenj z drugimi strokovnjaki.
Primera metod, ki se tu uporabljata:
vprašanja sokratovega tipa;
metoda reševanja problemov v individualni superviziji po Munroe, Manthei in Small, 1988;
Namen in ciljno naravnanost supervizije lahko formuliramo s predstavitvijo motiva vključitve v supervizijsko skupino, torej „Zakaj se odločiti za supervizijo?“:
Učenje strokovnega delavca skozi izkušnjo in refleksijo;
Oblikovanje nove osebne in profesionalne resničnosti;
Kreativno reševanje poklicnih in osebnih problemov;
Učenje učinkovite komunikacije;
Psihohigienski proces;
Korekcija nerealnih pričakovanj mladih strokovnjakov, ki vidijo svojo vlogo v karizmatičnem smislu;
Podpora profesionalni etiki;
Pomoč pri videnju in razumevanju drugačnosti;
Podpora ustrezni odgovornosti strokovnjaka.
pogodba med naročnikom in supervizorjem (čas, kraj, cena...);
supervizijski dogovor med supervizanti in supervizorjem (čas, kraj, način dela, pravila igre, vsebine..)
Vloga supervizorja je, da spremlja strokovne delavce v njihovem procesu supervizije. Odgovoren je za to, da vsakemu supervizantu omogoči optimalne pogoje, v katerih vsak sam išče svoje rešitve. Osvetljuje vedenja supervizantov in jim omogoči, da opazijo kaj in kako so delali (izhaja se iz njihovih osebnih izkušenj) in kako jih vidijo kolegi (ogledalo).
Na začetku svojega dela supervizor izbere model supervizije, po katerem bo delal. Npr. za šolski prostor lahko izberer RAZVOJNO EDUKATIVNI modelu supervizije, saj omogoča posamezniku svobodno iskanje lastne rešitve, svojih poti; spoznavanje sebe; soočanje s samim seboj. Supervizanta je potrebno soočiti tako o tem, kakšne so možne rešitve, kot o tem, kakšne so njihove posledice.
Najpomembnejša naloga v procesu supervizije je, da vsak supervizant uvidi pomembnost spoznanja o njemu LASTNI ODGOVORNOSTI za to, katere rešitve izbira in kaj se nauči v samem procesu supervizijskega dela.
aktivno sodelovanje;
pisno gradivo s supervizijski vprašanjem (problem, situacijo je potrebno obravnavati na treh ravneh: kognitivna; vedenjska; emocionalna);
poročilo z refleksijo in evalvacijo predhodnega srečanja, z namenom: iskati, luščiti skrite pomene;
ozaveščanje slepih peg in integracija le teh v razumevanje samega sebe;
spoznavanje sebe in korekcija njemu lastne komunikacije;
kvalitetnejše razumevanje tistih, s katerimi je v osebnem in profesionalnem odnosu.